Zgodovina cepljenja

Začetki cepljenja

Cepiva se uporabljajo že več kot 200 let, in sicer od leta 1796, ko so razvili prvo cepivo pred črnimi kozami. Gre za bolezen, zaradi katere je umrla skoraj polovica okuženih in ki je močno prizadela civilizacijo. 

Pred odkritjem cepiva so ljudje uporabljali postopek, imenovan variolizacija, pri katerem so bolnikom, ki so prebolevali črne koze, pod kožo vnesli majhno količino virusov, ki so jih dobili iz kužnine izpuščajev črnih koz. Variolizacijo so v Evropo prinesli iz Azije in Afrike, kjer so jo izvajali že več sto let. A je hkrati ta postopek prinašal tveganje, da se oseba okuži s hujšo obliko bolezni, pred katero naj bi jo zaščitili. Razvoj varnejšega in učinkovitejšega cepiva je omogočil zaščito ljudi pred črnimi kozami brez nevarnosti za razvoj bolezni.

V cepivu proti črnim kozam so uporabili kužnino iz izpuščajev govejih koz, veliko manj nevarne bolezni, sorodne črnim kozam, da bi ljudi zaščitili pred boleznijo, ne da bi tvegali, da zbolijo. Cepivo proti črnim kozam je bilo živo oslabljeno cepivo, v katerem so za imunizacijo ljudi proti njim uporabili šibkejšo različico bakterije/virusa, ki povzroča bolezen.

Šele v 20. stoletju je svetovna kampanja cepljenja leta 1980 privedla do izkoreninjenja črnih koz. Široka precepljenost je pomenila, da bolezen, zaradi katere je samo v 20. stoletju umrlo več sto milijonov ljudi, ne predstavlja več tveganja za zdravje ljudi in se ne širi več nikjer na svetu. Zadnji primer črnih koz pri ljudeh je bil odkrit leta 1978. Črne koze so prva in edina človeška bolezen, ki je bila popolnoma izkoreninjena. 

Stoletje odkritij

Po razvoju cepiva proti črnim kozam so znanstveniki začeli proučevati možnosti cepljenja za zaščito ljudi pred drugimi boleznimi. V naslednjih sto letih so iznašli metodo za preprečevanje stekline po stiku z njo, podobno tisti, ki se uporablja pri cepivu proti črnim kozam. Uspešno so tudi identificirali sev bakterije, ki povzroča davico, kar je bil pomemben korak pri razvoju cepiva proti tej bolezni. 

Konec 19. stoletja so znanstveniki odkrili, da lahko bakterije, ki so jih v laboratoriju uničili s toploto ali kemikalijami, še vedno povzročijo reakcijo imunskega sistema. Tako so leta 1896 razvili prva inaktivirana cepiva za zaščito ljudi pred okužbo z bakterijama tifusa in kolere. 

Cepljenje v sodobnem času

Zaradi pandemije španske gripe leta 1918 naj bi po vsem svetu umrlo vsaj 50 milijonov ljudi. Med pandemijo so opravili veliko raziskav, da bi razvili cepivo proti gripi. Vendar pa je bilo zaradi nezadostnega poznavanja bolezni (dolgo časa se je domnevalo, da jo povzroča bakterija) prvo cepivo proti gripi za uporabo odobreno šele leta 1945.  V cepivu so uspešno uporabili inaktivirane viruse gripe, ki telo naučijo, kako naj se bori proti virusu. Prejšnja inaktivirana cepiva so bila namreč namenjena bakterijam, cepivo proti gripi pa je bilo prvo inaktivirano cepivo, ki je ščitilo pred virusom. Od takrat se vsako leto ustvari sezonsko cepivo proti gripi, ki pomaga zaščititi skupnost pred okužbo. 

V 20. letih prejšnjega stoletja so znanstveniki odkrili, da bi lahko z dodajanjem nekaterih snovi v cepiva varno okrepili imunski odziv telesa. Odkritje adjuvansov je bilo prelomno; leta 1932 je bilo tako cepivo proti oslovskemu kašlju prvo cepivo, kateremu so dodali aluminijeve soli za spodbuditev močnejšega imunskega odziva. Aluminijeve soli se še vedno uporabljajo kot adjuvansi v nekaterih sodobnih cepivih.

Zaradi napredka, ki je privedel do iznajdbe učinkovitega cepiva proti gripi, so znanstveniki odkrili tudi cepivo proti otroški paralizi. To je bolezen, za katero naj bi v Evropi umrlo več kot dva milijona ljudi, še več milijonov pa jih je postalo invalidnih za vse življenje, dokler ni bila zahvaljujoč cepivu v Evropi odpravljena. Cepivo proti otroški paralizi je inaktivirano, prvič so ga množično uporabili leta 1954 v ZDA. Danes je vključeno v redne programe cepljenja otrok po vsej Evropi in po svetu. Zaradi kampanj množičnega cepljenja je bila Evropa leta 2002 razglašena za območje brez otroške paralize. 

Leta 1963 so razvili cepivo proti ošpicam, ki so bile eden od glavnih vzrokov za smrt in doživljenjsko invalidnost v Evropi. Odkar je bilo cepivo vključeno v nacionalne sheme cepljenja po vsej Evropi in svetu, se je število primerov ošpic močno zmanjšalo kot tudi breme bolezni. Kljub temu se ponekod po svetu še vedno pojavljajo izbruhi, kar kaže na pomen doslednih prizadevanj za cepljenje. 

Boljše poznavanje

Ko se je naše poznavanje imunskega sistema, bolezni in genetike v drugi polovici 20. stoletja izboljšalo, so znanstveniki odkrili nove načine, kako se zaščititi pred boleznimi. V 60. letih prejšnjega stoletja so odkrili beljakovino, ki virusu hepatitisa B omogoča, da povzroča bolezen. To odkritje so leta 1981 uporabili pri razvoju prvega beljakovinskega cepiva, ki zaščiti pred virusom in v katerem so uporabili majhen del virusa, da bi telo naučili, kako naj se bori proti bolezni.
Leta 1972 so bila cepiva z virusnimi vektorji prvič uspešno preizkušena v laboratoriju, čeprav je minilo skoraj 50 let, preden je bilo vektorsko cepivo odobreno za uporabo za preprečevanje ebole pri ljudeh.  

V 60. letih prejšnjega stoletja so prvič odkrili mRNK (sporočilno ribonukleinsko kislino). Ta je podobno kot DNK del kodirnega sistema, ki se uporablja za tvorbo beljakovin. V naslednjih nekaj desetletjih so znanstveniki raziskovali, kako bi lahko mRNK uporabili za preprečevanje bolezni. Šele desetletja pozneje so odkrili učinkovito metodo vnosa mRNK v telo. Cepiva na osnovi mRNK proti gripi so bila testirana v 90. letih prejšnjega stoletja, možna cepiva proti steklini pa so bila testirana leta 2013. Šele med pandemijo covida-19 so zaradi dodatnega financiranja, mednarodnega sodelovanja, kakršnega še ni bilo, in ponovnih prizadevanj začeli uporabljati prva cepiva na osnovi mRNK. 

Temelji za prihodnost

Cepljenje, kot ga poznamo danes, obstaja že več generacij. S tem se je znatno zmanjšala škoda, ki jo bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, terjajo od posameznikov, družin in skupnosti po vsem svetu. Zdaj imamo na voljo cepiva proti številnim nalezljivim boleznim, zahvaljujoč dolgi zgodovini znanstvenih raziskav in razvoja pa lahko z izkušnjami, pridobljenimi v več kot 200 letih, še naprej sooblikujemo prihodnji razvoj. 

 

1796 – prvo cepivo v zgodovini

Živo oslabljeno cepivo, v katerem se kužnina iz izpuščajev govejih koz uporabi za zaščito ljudi pred nevarnejšimi črnimi kozami.

1896 – prvo inaktivirano cepivo

Znanstveniki razvijejo prva inaktivirana cepiva za zaščito ljudi pred tifusom in kolero. 

1932 – prvo cepivo z adjuvansi 

Na voljo je cepivo proti oslovskemu kašlju. Po odkritju adjuvansov v 20. letih prejšnjega stoletja je to prvo cepivo, ki vsebuje aluminijeve soli za povečanje imunskega odziva telesa. 

1946 – prvo cepivo proti gripi

Cepivo proti gripi je bilo prvo inaktivirano cepivo, ki je ščitilo pred virusom. Od takrat se vsako leto proizvede sezonsko cepivo proti gripi.

1952 – prvo cepivo proti otroški paralizi

Znanstveniki odkrijejo cepivo proti otroški paralizi, bolezni, zaradi katere naj bi v Evropi umrlo več kot dva milijona ljudi, pri še več milijonih je ta bolezen povzročila invalidnost za vse življenje.

1961 – odkritje mRNK

Znanstveniki odkrijejo mRNK, s čimer odprejo pot novim vrstam cepiv.

1963 – prvo cepivo proti ošpicam

Znanstveniki odkrijejo cepivo proti ošpicam, ki je glavni vzrok smrti in invalidnosti v Evropi.

1972 – preboj cepiva z virusnimi vektorji

Raziskovalci uspešno dokažejo potencial uporabe neškodljivega virusa za dajanje navodil telesu. 

1980 – izkoreninjenje črnih koz

Svetovne kampanje cepljenja pripeljejo do izkoreninjenja črnih koz, ki so edina bolezen pri ljudeh, ki je bila kdaj koli izkoreninjena. 

1981 – prvo cepivo na osnovi beljakovin

Znanstveniki razvijejo prvo cepivo, v katerem uporabijo dele virusa. 

2002 – Evropa razglašena za območje brez okužb z otroško paralizo 

S precepljenostjo proti otroški paralizi je bila odpravljena bolezen, zaradi katere je umrlo na milijone ljudi, še več milijonov pa jih je ostalo trajno invalidnih. 

2006 – cepivo proti HPV 

Znanstveniki razvijejo prvo cepivo proti HPV, virusu, ki lahko povzroči šest vrst raka, vključno z rakom materničnega vratu in zadnjika, ter je vsako leto povezan z več deset tisoč primeri raka pri moških in ženskah po vsej Evropi. 

2019 – prvo cepivo z virusnimi vektorji

Odobreno je prvo cepivo, v katerem je uporabljen neškodljiv virus (za zaščito pred ebolo), ki preda telesu informacijo za ustvarjanje zaščite pred boleznijo. To se je zgodilo več kot 40 let po tem, ko je bil koncept prvič dokazan. 

2020 – prvo cepivo na osnovi mRNK

Skoraj 60 let po odkritju mRNK in po desetletjih raziskav je na voljo prvo cepivo na osnovi mRNK za boj proti pandemiji covida-19.