Kaj je v pripravi? Prihodnost razvoja cepiv
Raziskave na področju cepiv nenehno napredujejo, z opiranjem na nove tehnologije pa pomagajo zmanjševati breme številnih bolezni ali jih popolnoma odpraviti iz naših skupnosti.
Odkar je bilo leta 1796 razvito prvo cepivo, znanstveniki nenehno iščejo nove načine, kako s cepivi zaščititi ljudi pred nalezljivimi boleznimi. Čeprav je s cepljenjem sedaj mogoče v celoti preprečiti nekatere življenjsko nevarne ali zelo izčrpavajoče bolezni, še vedno obstajajo bolezni, zaradi katerih vsako leto umre na tisoče ljudi po celem svetu, kot je denimo malarija. Raziskave in razvoj novih cepiv so še vedno prednostna naloga na področju javnega zdravja, poleg zagotavljanja dostopa do obstoječih cepiv.
Trenutno poznamo šest cepilnih tehnologij (ali platform), ki jih raziskovalci uporabljajo za razvoj novih cepiv. Med najobetavnejšimi dosežki so cepiva na osnovi mRNK in DNK. Te tehnologije lahko privedejo do novih dosežkov, ki presegajo področje nalezljivih bolezni, na primer do razvoja cepiv za preprečevanje ali zdravljenje nekaterih vrst raka.
Cepiva na osnovi mRNK
Tehnologija cepiv na osnovi sporočilne RNK (mRNK) se razvija in raziskuje že od 60. let prejšnjega stoletja. V prvih poskusih s cepivi na osnovi mRNK so proučevali, kako bi jih lahko uporabili pri preprečevanju ebole. Z nastopom pandemije covida-19 so se prizadevanja preusmerila na razvoj cepiv proti covidu-19. Prvo cepivo na osnovi mRNK, ki je bilo leta 2020 odobreno za uporabo v Evropi, je bilo cepivo proti covidu-19.
Tehnologija cepiv na osnovi mRNK je bila preizkušena tudi v kliničnih preskušanjih proti drugim nalezljivim boleznim, kot so gripa, respiratorni sincicijski virus (RSV) in virusna bolezen zika.
Tehnologijo mRNK so od 70. let prejšnjega stoletja uporabljali za razvoj cepiv proti nekaterim oblikam raka, kot sta melanom in pljučni rak, ter celo za nove oblike zdravljenja raka. Ta tehnologija je omogočila preboj na področju preprečevanja ponovnih izbruhov agresivnih oblik raka po operaciji in učenja telesa, da napade nekatere vrste raka, še preden se te sploh razvijejo.
Cepiva na osnovi DNK
Cepiva na osnovi DNK, znana tudi kot cepiva na osnovi plazmidne DNK, delujejo tako, da v naše telo vnesejo kratke sekvence DNK, ki vsebujejo navodila za proizvodnjo antigenov iz določenega virusa ali bakterij. Ko se cepivo injicira v telo, začnejo naše celice tvoriti antigene na osnovi sekvence DNK. Tako se naš imunski sistem nauči prepoznati bolezen in se ob ponovni izpostavitvi boriti proti njej.
Eden od koristnih vidikov teh cepiv je, da sprožijo veliko močnejši odziv imunskega sistema kot pri drugih vrstah cepiv. Cepiva na osnovi DNK so tudi bolj obstojna in jih je lažje proizvesti kot cepiva mRNK, saj jih ni treba hraniti pri zelo nizkih temperaturah, kar lahko močno izboljšala njihovo dostopnost.
Potencial cepiv na osnovi DNK je bil prvič odkrit v 80. letih prejšnjega stoletja. Cepiva na osnovi DNK so še vedno v fazi raziskav, saj v EU/EGP nobeno še ni bilo odobreno za uporabo pri ljudeh. Klinična preskušanja, v katerih raziskujejo njihovo varnost in učinkovitost proti številnim nalezljivim boleznim, potekajo po celem svetu. Cepiva na osnovi DNK so bila pri živalih prvič uporabljena leta 1993, nekatera od njih pa so bila odobrena za uporabo pri živalih v ZDA in EU/EGP. Prvo cepivo na osnovi DNK za uporabo pri ljudeh je odobrila Indija leta 2021 za zaščito pred covidom-19. Cepiva na osnovi DNK odpirajo številne možnosti, ki trenutno niso na voljo, vključno s cepivom proti virusu HIV in drugim boleznim.
Tako kot pri vseh cepivih in drugih zdravilih v Evropi bo treba dokazati, da so ta cepiva varna in učinkovita, preden bodo odobrena za uporabo pri ljudeh.
Nove oblike dajanja cepiva
Čeprav so cepiva varna, učinkovita in gospodarna, lahko že sam pogled na iglo vzbudi strah, zlasti pri otrocih. Trenutno poteka veliko raziskav o inovativnih načinih dajanja cepiv. Med možne poti dajanja cepiv spadajo: